Galerija

http://www.youtube.com/watch?v=fmfjkhVhg7A

Med najboljše lanske kompilacijske pridelke s house godbo uvrščam dve zadnji izpod založniške kape KinkySweet Recordings. Deep-house, jazz-house – nekam tja se lahko zatečemo po žanrski opis oblegane zvočnosti.

Tempo je za house pokrajino relativno zmeren, občasno celo upočasnjen. Prehodi med komadi so včasih res prav kinky, včasih kar precej grobi, a to ne moti. Kakšnega drugega posebnega kičeraja obešenega na vso to teksturo tudi ni. Cielo je manhattansko plesišče, kjer sta bili skompostirani in zrežirani tako Volare kot tudi Seventh Heaven. Vsaka od teh je dvojna cedetečna merica in ima torej dva-krat po 11 enot. Res, muzike za ves ponedeljek in še za pol torka zraven.

Se sicer pripeti, da predvsem poglavje Volare uide tudi v café-del-mar sladkobnost, nasprotno pa se v Kullmanovem kosu The Light oglasi kar Ursula Rucker. Torej, dober balans, ki se ga še posebej začuti, ko mikrofonu v maximalno breme useka kakšna bolj krepostna gospa afro-porekla. In potem, temu uravnoteženju v prid, spet nastopi nekakšno vzhajajoče izžemanje ljubkih terc, a ne za dolgo. Seventh Heaven (ponekod tudi Cielo vol.2: Seventh Heaven) je malce bolj spiljena pod elektro kotom, a ta ne prevladuje vsevprek.

Na kratko: čutna plovba!

…. razen če tudi novoletne jelke nimate predimenzionirane in vam brez pomoči viličarjev ali dvigal to danes še ne bo uspelo. Veliko sreče!

Imam dve taki. Obe sem ujel avgusta. Obe isti dan, pravzaprav. Prvo na stranici lesene drvarnice, ki je zraščena s hišo in oklepa staro kranjsko tržnico. Drugo v avtomobilski kabini. Slednja simbolizira nov tektonski premik v geopolitični poziciji naše države, ki zdaj pa res postaja nekaj vrhunsko civiliziranega. Ob pogledu nanjo si v zadnjih tednih dopovedujem, da je treba hitro na pot — in to mimo Fernetičev. Niti ne vem, če bi tedaj imel nalašč polne žepe prepovedanih substanc, gotovo pa bom skozi odprto voznikovo okno stegnil roko in proti carinarnici pokazal sredinec.

Slabe izkušnje imam predvsem z našimi cariniki. Italijani so me obrnili le enkrat. Bili so korektni, našli niso nič. Po kontroli, ki je sicer vključevala le sezuvanje, so se zahvaljevali in ciao. Totalni bebčki pa so bili enkrat slovenski cariniki. Bilo je sredi noči in popolnoma alkoholiziran dežurni načelnik me je zaradi polne, a neznatne nakupovalne vrečke maltretiral do točke, ko sem moral pobegniti proti centru dežele. Nad Senožečami so mi potem postavili barikado in sem se moral n vrniti a Fernetiče. Vmes sem hotel izsiliti plačilo cestnine za povratek, tako da sem hočeš-nočeš-a-na-koncu-vseeno-hočeš za kakšno uro blokiral tudi cestninsko plačilno postajo. Bilo je divje. Bolj ko so se vsi čudili moji predrznosti, bolj sem bil sarkastičen.

Mesece kasneje sem na zagovoru v sežanski carninarnici med drugim može v uniformah desetletje vnaprej spomnil na dogodke ob koncu decembra 2007. OK, plačal sem nemajhno kazen in vsem tam iskreno zaželel, da bi se čimprej parili v peklu in si kot kmalu brezposelni grizli nohte ter se spraševali o smislu njihovega (nekdanjega) profesionalnega poslanstva.

Če se zdaj ozrem nazaj moram vseeno pripomniti, da imam statistiko mirnih prehodov čez slovenske mejne prehode, še zlasti teh slavnih Fernetičev, izjemno dobro. Glede na to, da sem v boljših časih tam bluzil tudi po dvakrat, trikrat na teden, sta incident in četrt v petnajstih, osemnajstih letih res zanemarljiva.

Zdaj bo torej, če že, kritično le še na poti na Hrvaško. A z njimi nikoli-nikoli nisem imel problemov. Pa vseeno v prtljažniku za vsak primer vozim fuzbalsko žogo s podpisom Davorja Šukerja, ki mi jo je sam dal, ko smo pred kakimi tremi leti v Zagrebu igrali proti hrvaški novinarski reprezentanci.

In zdaj primerjam obe fotki in se sprašujem, kaj ju še povezuje. Se pravi, tale Evropa je domena modrih in svetovljanskih ter učenih, tisti plakat pa pregovorno najbrž že bolj agrarnega dela slovenstva. V bistvu kaj bolj govejega niti ni mogoče odkriti, ali pač? Na površje lahko priplavata dve asociaciji: uau, kako bo po novem mogoče gosposko potovati, in uau, Minerali imajo gotovo kakšno novo uspešnico ali uau, dirka bo napeta!

Namišljeni navijači obeh zmagovalnih podob — tisti, ki jim je všeč Evropa, in tisti, ki jim godijo sejmi z dirkami — pa lahko konkurenci v brk pošljejo isto narodno: Vsako tele ma svoje vesele!

Povsod je lepo, najlepše je doma, še bistveno lepše pa je dirkat around!

Dober je tale cede brightonskega studijskega pogona Freemasons, pa čeprav so na njem tudi že malo postane stvari. Prostozidarja sta dva – Russell Small (nekoč Phats & Small) in James Wiltshire in album Unmixed je, lahko bi rekli, sekundarna cedetečna izdaja. Freemasons proizvajata jazz-funky plesne uspešnice, ki imajo pretežno house-dance produkcijsko glazuro oziroma bazo, in kot take izhajajo na vinilnih maxi-singlih, ki jih nabirajo predvsem deejayji.

Ko njune popevke doživijo prve klubske vrhunce, se začenja razvojno obdobje, ki bi ga lahko imenovali kompilacijska disperzija ali objavljanje posameznih songov na priljubljenih kompilacijskih albumih oz. v dj-set režimih. In ko je tudi te zreleše faze konec, nastopi prevetritev arhivov, in Freemasons sta se odločila, da bosta nekaj največjih uspešnic iz obdobja zadnjih sezon združila še v en, tokrat celourni, seveda avtorski cede produkt. Tako izgleda, kot da imamo na pladnju svež pridelek, v resnici pa je ta mozaik že osluženih in že (pri)znanih pesmic.

Proucenti, ki so običajno tudi remixarji drugih, tujih uspešnic in kaj lahko tudi sami ploščo-jahači, navado ne zmorejo toliko vpadljivega in kakovostnega gradiva. Neto prostornina te celourne komercialno-house flešarske kletke je dvanajst enot; če je teh manj se najverjetneje niti ne izplača posegati v mainstreamovske izdajateljske obtoke.

Druga stvar, še posebej to velja za primer albuma Unmixed, so naslovu podrejene izvirne različice songov, torej meso brez remixarskih posegov oziroma dodatnih obdelav, predelav njih sestavnih sekvenc.

Tretja raven za zanimivo komparativo, pa so podobnosti in razlike med strukturo songov – v primeru Freemasons gre za preskakovanje Rubikona, na čigar enem bregu so – grobo rečeno – hi-energy otro-house štancarski komadi, njim nasproti pa skorajda klasično vrezane acid-jazzovske popevke. Prvi imajo izrazito sintetičen osnovni ritem, plus enako generirano basovsko linijo, drugi skrivajo v ritmični podstavbi povsem jazzovsko, freetless, sicer električno, a še kako ogransko priigrano substanco, bodisi v bobnarski bodisi v basovski snemalni stezi. Se pravi, za razlago sorodnosti disco funka, acid-jazza in housea ali obratno je Unmixed kot naročena.

Seveda je pa je ta optimalno sijajoča, ko gre za vokalne prispevke Katherine Ellis, Jude in Bailey Tzuke, Julie Thompson, Seidah Garrett, Hazel Fernandez in Amande Wilson. Dame, med katerimi so tudi (so)pevke Brand New Heavies, Jamiroquai, duetarka z Michaelom Jacksonom itd., so špica vseh pevskih špic. Najboljša lekcija iz soul petja v zadnjem desetletju. No, pa saj sta Freemasona tako kot v elektronsko-elastičnem rada tudi v organskem okolju. Pri nekaj kosih na Unmixed je vendarle tudi del njihovega drobovja, s tem mislim predvsem na pihalne kadence čisto pravi, mesen, če hočete akustičen. In še. Love On My Mind je napol priredba When The Heartache Is Over Tine Turner, Love Don’t Live Here Anymore pa je najbolj znana z drugega Madonninega albuma, še prej pa je bil to hit disco-klasičarjev Rose Royce.

Kompleksna gradnja za odličen izdelek. Izšel je konec oktobra.

Anglija ima od danes novega nogometnega selektorja. Mogoče je njegovo imenovanje malce prehitelo pričakovanja, gotovo pa v nogometni sferi še pred dvema tednoma ni bilo takega konsenza ob omembi kandidata – zdelo se mi je, da je bil Fabio Capello prej favorit le kakega posameznika iz ožjega vodstva angleške nogometne zveze.

Ker je Fabio Capello skorajda naš bližnji sosed, je položaj v katerem se je znašel ta nekdanji italijanski reprezentančni vezist, za stopinjo še bolj zanimiv tudi za slovensko občinstvo.

Aroganten trener se je rodil v Gorici, sicer pa odraščal v mini kraju San Canzian d’Isonzo (Škocijan ob Soči), ki leži le nekaj kilometrov zahodno od Trbiža. Profi fuzbal je začel igrati v Ferrari, poklicna pot pa ga je nato vodila v tabore Rome, Juventusa in AC Milana. Vse tri italijanske nogometne velikane je kasneje tudi treniral in z vsemi osvojil naslove, prvenstva, pokale, veliko njih. V igralsko penzijo je, še enkrat, odšel leta 1979, trener pa je postal leta 1991. Dve sezoni je kapitanil tudi madridskemu Realu, in obakrat (1996/97 in 2006/7), osvojil špansko prvenstvo.

Capello z angleškim fuzbalom nima nič skupnega. Razen dveh poudarjenih detajlov. Leta 1973 je na Wembleyju Angležem zabil gol, in tako so Italijani prvikrat na gostovanju pohodili izumitelje igre. Ter, lani ta čas, je Davidu Beckhamu povedal, da je slab ter da v prvi postavi Reala ne bo več igral, zato naj trenira kar sam, in to skorajda za obzidjem igrišča. Kasneje se je sicer premislil, Beckham je za Real še zaigral, čeprav se mi zdi, da ga najbolj sijoča angleška fuzbalska ikona še vedno srečuje, a le v najtežjih morah. Nenazadnje je nekako v istem času Capello tudi nekdanjemu prvemu fuzbalerju sveta Ronaldu, očital, da ga je lahko sram, ker je tako zavaljen. Capello je brezobzirno žalil in zapostavljal še nekaj nogometnih zvezdnikov, s katerimi je bil v razmerju (Totti, Del Piero). Na drugi strani pa veliko znanih fuzbalerjev priznava, da je prav ta Capellova zajebanost ključ do marsikaterega njegovega uspega. V četico teh, ki ga spoštujejo so se postavili Zola, Seedorf, Gullit, Desailly, Boban, še posebej pa je v čislih nekateri trenerskih velikanov, ki ga pač spoštujejo, saj jih ni premagal le po enkrat (Ferguson, Eriksson, Wenger, Ranieri). Po drugi plati pa ima Capello do nekaterih igralcev skorajda starševski odnos, na primer s soimenjakom Cannavarom, lani proglašenega za najboljšega žogobrcarja na planetu.

Capello je mojster za minimalne zmage na domačih igriščih, remije na tujem in obrambno taktiko na splošno. Predvsem slednje ni ravno kompatibilno z igralnimi sistemi, ki jih želi angleška publika. Tako, da je imenovanje Capella za albion-selektorja res prošnja diktatorju, naj malo psihično zmrcvari premiership zvezdnike, ki se jim, ko igrajo za reprezentaco, ne ljubi goreče tekati za žogo, in se na splošno bolj šminkersko-pičkasto odzivajo na protiakcije maničnih Hrvatov, Rusov in vseh drugih.

Fabio Capello je drugi tujec, ki bo vodil angleško reprezentanco. Pred njim je bil to Šved Eriksson, ki pa je na čelo selekcije prav tako prišel iz italijanskega okolja, sa je prej vodil štiri klube iz Serie A, pa tudi lizbonsko Benfico, meddrugim. Italijani so svetovni prvaki, AC Milan je evropski prvak – Angleži so torej obsedeni ali pač malo zavidajo makaronarjem.
Je pa res, da naj bi si bili obe orto fuzbalski naciji v korenu nogometne samobitnosti podobni. Ali pa sta si bili bolj podobni nekoč. Če se samo ozremo tjakaj čez zahodno mejo in preverimo, kako je fuzbal Italijanom vrojen, potem res zadošča že celonedeljski obisk žlahte v zamejstvu. Domenica = najprej k maši, potem ženske za lonce, moški pa na fuzbal in potem v gostilno! Non-stop isti ritem, ista taktika, ena folklora. Pri Angležih je bilo nekdaj tudi pribljižno tako. A se je mularija naveličala skakat za žogo – morda je glavni razlog v tem, da prav ta čas v Italiji, v povprečju, sicer malo bolj piha, a še vedno tekanje na planem v kratkih gatah ne predstavlja nekaj ekstremnega, v Britaniji pa skorajda že.

Seveda nekaj vplivnih Anglešev nad Capellovo skorajšnjo inavguracijo pizdi. Southgate, trener Middlesborougha, je jasno povedal, da bi moral biti reprezentančni fuzbal na enoto pač domena pobov z enakimi potnimi listi – torej v reprezentančnem štabu bi morali delovati pravi zemljaci, tudi angleški moštevni dohtar bi moral biti Anglež, pravi Southgate. Toda to starokopitno maksimo je že davno povozil globalizem oziroma D-faktor: keš? Mogoče tudi ne le denar – če Anglež pazi na Angleža, potem bosta paznik in paznjenec čez pol ure mrtvo pijana – Angleža mora čuvati tujec, ali mačeha s šibo!

Capello, ki do sedaj sicer še ni bil vodja reprezentačnega zbora, bo na leto pokasiral 6,5 milijonov funtov bruto (pribljižno 130.000 funtov na teden), pogodbo ima do konca prihodnjega tekmovalnega cikla, ki vključuje seveda tudi Mundial 2010 v Južnoafriški republiki.

Pred mesecem sem se v enem od komentarjev spraševal, kdo le v atmosferi želi postati angleški selektor, saj to pomeni, da imaš paparace pred splanico ves božji čas. Fab Fabio naj bi bil vešč tudi kontrole nad žurnalističnimi mrhovinarji. Bojda vpije tudi na novinarje, zvest je svoji ženi, torej se ne fukari naokrog kot se je Eriksson. Zdi se mi, da je pred Don Fabijem malo preplašena tudi otoška novinarska srenja.

Furlan ima, po zdaj odkritih nefuzbalskih lastnostih, 10 milijonov evrov vredno zbirko umetnin, med katerimi naj bi bila tudi dela Marca Chagalla, in ne prenese kratkih moških štumfov.

Prvo tekmo v sedlu ima Capello z Angleži na programu februarja (prijateljska s Švicarji), marca bo še prijateljska s Francozi, prva zaresna pa šele 6.septembra 2008, ko se bo svet začel kvalificirat za prihodnje svetovno prvenstvo.

Itak pa so od danes v angleški fuzbalski blazneži že pri Vèliki nedelji, saj se pojutrišnjem v dveh tekmah med sabo stepejo štirje prvouvrščeni v Premier League.

Nov pridelek slavnega altenorista s počenim glasom je v marsičem zanimivo zrcalo dogajanj v najvišji pop kasti. Koproducent albuma System je namreč Stuart Price alias Jacques Lu Cont, ki je najbolj znan po sodelovanju z Madonno. Priceov najbolj reprezentančni CV adut je Madonnin album Confessions on a Dance Floor (2005) in vodenje pevkinega spremljevlanega orkestra na zadnjih dveh turnejah. Price, znan tudi po delu v elektropop ekipi Zoot Woman, je Sealu prodal precej vihrav in hipertrofiran štanceraj, ki ob prvih poslušalskih preiskusih skorajda prepriča, saj je Londončanov glas v tej kombinaciji v prenekateri kadenci zelo vpadljiv, obenem pa skrivnostno subliminalen. Ta njegov glas je tako ali tako izjemen.

Seal je na splošno kul. Morda predvsem zato, ker se posebej ne sili – njegove plate izhajajo vsakih pet ali več let, s četrto solo plato pa je najprej nategoval publiko, kasneje pa v luknjo padel tudi sam, saj Togetherland (2001) ni bila nikoli uradno izdana. Elektroklasika Killer, ki jo je Seal leta 1990 pridelal v družbi producenta Adamskega, pa je še dandanes nekako sveža, celo bolj kot marsikatera starejša viža od Depeche Mode ali recimo Erasure. Super pop hitič Crazy (1991), Sealov prvi solo ponos, pa je itak že klasika. Še posebej dober je krešendiran intro, ki me vselej spomni na čakanje, da zavre v džezvi – in to v kuhinji vesoljske ladje. Producent Trevor Horn je morda ravno s tem komadom dosegel vrhunec med vsemi svojimi številnimi zvočnimi gradnjami.

Duet s soprogo Heidi Klum – na albumu System izvajata Wedding Song – niti ni tako zelo aboten, kot bi se zdelo na prvi pogled. Prav tako je vsaj še pet komadov na plošči OK. Je pa res, da vsi zelo spominjajo na Madonnina zadnja brundanja.

A Seal vse morebitne nezaželjene stranske učinke avtoritarno prežene iz zvočne slike. Intenzivnost njegovega petja prevlada nad spremljavo, tako da vojna po cvilečem popu tipa Kylie, kljub zametkom zanj, na Systemu ni.

Saj niti ne vem, če gre načrtovani prizidek londonske umetnostne galerije Tate Modern označevati za piramido. Projekcije navajajo na to geometrijsko telo, ne.

In če Tate Modern napoveduje piramido, vsakdo pomisli na njegovo tekmo z Louvreom. Saj je fino, da malo tekmujejo. Leta 2012, ko naj bi bila stvar na južnem bregu Temze že zasteklena in vseljiva, bodo tako ali tako na vrsti že drugi problemi.

A tudi tedaj si bomo lahko nazdravili, češ, pa saj imamo (vsaj) eno dostojno piramido tudi doma. Kako v tem času piramidalno napreduje zamislel ZJ Plemenitega in co. v zvezi z ajdovsko oz. vipavsko piramido, ki naj bi letalski muzej postala, zdajle niti ne vem. Pravzaprav pa niti tega ne, ali je Piramida v IOC Trzin res edina poštena piramida na slovenskih tleh. Je še kje kakšna?

Po vzoru Princea in škotov Travis , ki so svoje zadnje izdaje med platnicami nedeljskega dnevnika ponudili Britantzem brezplačno (po 3 milijone enot), je za SLO sceno magično cifro 100.000 (šenkanih) kosov dosegel tudi Magnifico. Pravijo, da že v prvih petih urah po nastopu na trafikarskih policah. Mimogrede Prince je julija dal v obtok nove stvari oziroma album Planet Earth, Travis best of plus še 2 nova kosa, potem pa je Prince Observerju podtaknil še dvd z legendarnim Sing O The Times celournim koncertnim videom).

Plata Grand Finale je že slišana, prepoznava Magnificova klasika iz obdobja, ki mu bomo nekoč rekli le Turbolenza years. Tega je nenazadnje že zaznamoval tudi Magnificov prispevek na Putumayevi slavni kompilaciji Gypsy Groove (pol milijona prodanih kosov world-wide!). Pseudo-kauboj-balkan-šlagerji sicer niso my kind of music, je pa pri vsej stvari pohvalno tole: na plati Grand Finale ni slovenščine. Rekordno znamko je torej dosegla glasbena pogača brez materinščine. To dokazuje, da smo odprt in sofisticiran narod, za Delo pa zato velja, da je liberalen in svetovljanski cajtng. Vprašanje seveda ostaja, ali je današnje Delo res pošlo zaradi urice balkanskih radosti ali zaradi nekakšnega Lidl efekta, – se pravi, če je zastonj, potem je to treba imet – , no, ali pa morda vendarle zaradi briljantnega novinarstva stiskanega v njem.

Magnifico je balkanski Manu Chao ali as za žur. Najvišji adut za žur po slovensko. Tako kot si želim, da noben slovenski flm ne bi videlo več gledalcev kot Kajmak in marmelada, privoščim nam Slovenčkom, da je tudi audiofilski rekord, pa čeprav ta taktično malo prehiteva kar po desni, cepljen v kontro viži Na seniku – itak pa vemo, da je tudi ta v resnici le predelana dalmatinska himna Večeras je naša fešta!