Galerija

Ceto in Gaši sta moja frenda, s katerima najpogosteje tračarim o arhitekturi in gradbenih novostih. Oba, še posebej prvoimenovani, sta v primerjavi z mojim okusom zelo konzervativna. Običajno se zelo hitro začnemo prepirati okrog tega, ali je bolje, da ima hiša ravno streho ali dvokapnico, ali je bolje, da je jekleno-steklena ali zidana ipd. Čeprav goreče zagovarjam najbolj nemogoče arhitekturne rešitve, vedno znova tudi nemo poslušam očitke, kako mi je malo mar za potratne porabnike energije, kako ne razumem, da so naravni materiali najboljši izolatorji, kako lahko negiram več stoletij preiskušene načine gradenj in podobne.
Finale take razprave, v katerem spet ne pridem do besede, je zelo predvidljiv: “Ti in tvoji naduti arhitekti ste butli, ki nimate pojma…!”

In tole na slikah (okrasno betonsko mega cvetlično korito na nerjavečih paličnih nosilcih) je vaba iz okolice Eustona, ki jima ju pošiljam, pri čemer že vem, da renčita: “…. k bi vsaj enemu čim prej to padl’ na glavo!”

Duet Everything But The Girl je vselej dobrdošel - pa ne zaradi posebej iskrih melodij, tudi ne samo zavoljo brihtne zvočne ovojnice, pa tudi ne izključno zaradi pevkinega alta, nekdo ga je pred časom domiselno imenoval sephia-alt. Evertything But The Girl sta zimzelena pop prikladnost zaradi vsega naštetega (skupaj).

Tracey Thorn je pred štirimi meseci izdala prvi, no drugi, ali pa prvi solistični album po 25-ih letih. Tisti A Distant Shore je dandanes bolj kot ne lahko navezava na kakšen manj tipičen pevkin izliv, saj dokazuje, da Thornova ni vešča le acid-jazzy popa oziroma easy-house popa, ampak tudi drugačnih, bolj akustičnih prijemov. A vrteti uro za krepko več kot polovico njenih let nazaj niti nima simisla.

Malo, prijetno, kul albumsko oazo Out Of The Woods je mati treh pripravila brez sodelovanja z Benom Wattom - to pa tudi ni posebej fluorescenten podatek, saj enajst novih Traceynih songov ni daleč od Everything But The Girl povprečja. Kar pa je super!

Nekaj naslovov je polelektronskih popiš zvarkov, iz katerih se pocedi tudi kakšen akustičen rif, sta pa na ploščku vsaj dve odlični housey gugalnici - Grand Canyon in še boljša Get Around To It! Pravzaprav je ta fenomanlno dobr kos s simple&efektno odrezavim vhodom v refren, ki pa še posebej zadiši v zadnji tretjini, ko se na tropsko dance mantrico obesi nek čudaški prasket alt saksofona, ki nima kaj dosti skupnega z ubranostjo celote, vseeno pa je tako zvedavo bowiesque-en.

Seveda pa še ena obemba magičnega glasu gospe Thorn, ki začini vse skupaj ni odveč. Album Out Of The Woods ni dosegel izdatnejšega lestvičnega uspeha, je pa zato še bolj dragocena točka na historični paraboli, ki jo riše pogon EBTG.

Si je v času, ko je duo/bend Everything But The Girl skupaj s Sade, Matt Bianco, Style Council, Incognito ipd. soustvarjal resnoben britanski soul-poljazzy pop krožek, kdo že mislil, da bodo isti obrazi oz. isti glasovi razveseljevali tudi dve dekadi kasneje? Evo, na, še ena glasbena kopriva, s katero človek odrašča, pri čemer se razvoja dogodkov v prihodnje samo še sproščeno veseli…

Ima ta simpatija do (glasu) Tracey Thorn kaj skupnega tudi s tem, da imava rojstni dan - na isti dan?

Nekoč so me iz ene rumene redakcije prišli vprašat oziroma prosit, naj jim zaupam, na katero stvar, na kaj, na kateri dosežek sem najbolj ponosen. Odgovoril sem jim, da je najpomembnejši dosežek v mojem mizernem lajfu to, da sem si pravkar kupil gasilni aparat.

Sicer manjši, pet ali sedem literski. Pa vendar.

Pri čemer je morda smiselno dodati tudi to, da me, na srečo, v karieri kakšen uničujoči plamen še ni oplazil; mojih komunikatorskih aparatkov, cedejev in tvja, dizajnerske kuhinje (avtor je Gašper D.), ali pa mojih dveh vozil, ki imata skupaj 6 koles in nekaj oblek, 10 parov špeglov in tri rekete pa tudi ne! Drugo itak nisem pridelal, ostalo pa res ni kaj posebej dragoceno. Tako da bi roko - kam (?) - v ogenj (spet!) dal le za našteto. Še posebej mojega domačega minimalističnega, superbeločistega, rostfreijevskega in s pinifarininimi linijami oplemenitenega kuharskega kota ne dam!

Grd rdeč gasilni aparat se zdaj valja in premetava v prevelikem prtljažniku mojega prevelikega avta. Vseeno pa bo še vedno veljalo, da sem na to, da sem se pred leti morebiti poskrbel za preprečevanje ali omejevanje požarov v bljižini, zelo ponosen.

Kolegice iz rumenega gnezda sem seveda razočaral in od tedaj me ni več med njihovimi favoriti. Zaželjena posledica.

No, tudi če je teh nekaj stavkov nekakšna reklama za gasilni probor vobče, se mi to ne zdi nič narobe. Še posebej sredi poletja.

Sem pa pred dnevi v kotu ene restavracije opazil dizajnerski gasilni aparat. In zdaj, enkrat kmalu, si bom nabavil tudi takšnega. P**da je dob’r!

Robert Kelly ima deseti album. Na Billboardovi lestvici je bil že pred šestimi tedni na vrhu. Vselej kot ta čikaški samooklicani center sveta izda plošček, se vzpne na vrh in pokasira krasen fi. Potem pa to Double Up ali pa katero koli njegovih plat ponudiš v posluh znancu in, in izbrani faci se nariše debel pogled, sledi pa: A si bolan?

R.Kelly, razvpit producent in pevec, je kralj brez sovražnikov. Ne pa brez tistih, ki ga ignorirajo, pa čeprav so zagrizenih glasbenih navdušenci. Kaj je lepše in bolj prikladno? Da te sovražijo ali ignorirajo. Kelly v več kot petnajstletni karieri ni le dosegel izjemne prodajne uspehe, ampak razvil tudi povsem edinstven pop slog, pravzaprav lasten r&bjevski podžanr. In tega krepi, nadgrajuje, dopolnjuje, preobraža kakor mu je ljubo.
Njegove popevke so pravzaprav zelo zanimiva niti ne samo žanrska mešanica, ampak kar polenta nekaj filozofij, nekaj nazorov, nekaj glasbenih stereotipov in fantastičnega mega napuha. Zaradi slednjega je enostavno nepremagljiv, še bolj poudarjeno, tisti, ki ga ne marajo se z njim, kot že sporočeno, ne pečajo.
Neizrazite melodije in skorajda minimalistične spremljevalne podlage so na prvi stopnji, predstopnji pogosto pokrite s kratkimi večglasnimi kadencami, vse to pa je utrjen temelj za Kellyjevo petje: in to je spet zanimivost zase – Kelly še posebej na zadnjih treh albumih niti ne poje posebej izrazito, ampak bolj improvizirano podaljšuje zadnje zloge verzov, ki so po obliki še najbolj podobne opernim ali operetnim besedilom in se kot po pravilu niti ne rimajo, njihov značaj pa je izrazito opisen ali fantazijsko opisen. To je pa nekako domena raperskih pripovedi. Skratka, R.Kelly zelo pogosto pripoveduje zgodbe, ki jih res doživlja, ali pa se mu te vrtijo pred očmi bodisi med sprehodom po nočnem klubu ali pa med sanjarjenjem. In vse te imajo spet le eno samo takoj opazno značilnost. Kot velik, celo prevelik spolnosti obsedenec, se njegove polomljene rime napogosteje, v prenesenem ali pa neposrednem smislu motovilijo okrog izboklin na razgaljenih ženskih telesih.
Na Double Up pa sta - spet šablonsko - najmanj dva komada (I’m Flirt in Freaky In The Club), ki bi ju lahko prepoznali kot klubske pol-odskočnice ali zelo enostavno začrtane popevke, v narativnem smislu skoraj celo primitivne zgodbice, ki pa imajo vseeno nekaj zelo seksističnega celo v melodiji. Take konstrukte Kelly kot po pravilu po izidu na albumu zremiksa v sočne plesne super uspešnice.
Kdo torej na dušek izpija art superzveznika, ki se ne pusti motiti. Kje so ti milijoni in milijoni parov ušes? Je workoholični producent, dober vokalist, pobesnjeni lovec za občutki iz naslova čisti nagon, na nek poseben način tudi (velik) umetnik?
Njegova ciljna publika so - se mi zdi - temnopolti ameriški mačisti, ob njih pa seveda še ženske vseh starosti, ras in če hočete kar vseh oblik in velikosti. Ima R.Kelly tudi pri nas čvrsto fanovsko bazo?

Double Up je R.Kellyjeva deseta izdaja, če v skupino celournih del uvrstimo tudi album The Best Of Both World, ki sta ga pripravila skupaj z raperjem Jay-Z-jev, a sta se na koncertni turneji, na kateri sta jo promovirala, hudo sprla. To je bilo leta 2002. Kelly je znan tudi po tem, da je med slavne pevce pomagal pokojni Aaliyah-i. Pa tudi po nekaj seksualnih škandalih, v katerih so nastopale njegove mladoletne prijateljice. Kelly se tudi na tem ploščku, mimogrede, pohvali, da ima dve čudoviti hčeri, ena je stara 9 druga 7 let. Nekajkrat, jasno, omeni, da je kralj R&Bja, in da je kar v vseh pogledih in merilih prvi, takoj za stvarnikom.

Ameriški Žare Lepotec? In potem grem preštevati Kellyjeve cedeje, ki zasedajo moje diskotečne police: srhljiv podatek - točno 10 ji je! Leži kakšna kopija še pri komu?

Še nekaj. R.Kellyja ne poznam osebno, poznam pa Braneta, ki je poznal tud’ Milesa Davisa, Rončela, ki pa pozna tudi R.Kellyja. Po njegovem pripovedovanju je Kelly zelo kul tip.

Kaj je še dodati v presečno množico med R.Kellyjem in Slovenci?

Po začetni večstavčni in sprva sramežljivo pripovedni, kasneje pa razgreto-himnični naslovni temi se nova zbirka Princeovih popevk okrepi s rockersko prepričljivo Guitar (lahko bi jo primerjal s Fury). Potem pa se napetost prikupno razpusti in že smo v zelo morning-friendly venčku štirih, v mehkem objemu balad, pretežno šepetajočega ali falsetnega večglasja in niti ne posebej razpoznavnih melodij. A, ne čisto zares. The One U Wanna C je razgibana poppy izštevanka, ki bo tudi na koncertih še kako nasmejala in razmigala občinstvo.

V komadu Mr. Goodnight Prince še kar uspešno odrapa skorajda vse verze. Sedmi komad All The Midnight In The World je že spet čudovit semi-hiter (komada Cream ali pa Money Don’t Matter sta Umetnikovi stari lepotici za primerjavo v tem segmentu), medtem ko je naslednja stvar Chelsea Rodgers spet veseljaški dance-funk.

Planet Earth je res še boljša kot Princečeva zadnja 3121. Če se mi je pred kakšnimi sedmimi leti tradiciji in spoštovanju navkljub Prince zazdel že malo mim, pa imam zdaj občutek, da se je zdaj stari znanec res postavil nazaj. Zdaj me njegove (kao) sexy-otročje-easy-nabožnosti sploh ne motijo več.

Princeov novi album, ki bo v trgovinah 24.julija, je bil priloga današnji izdaji dnevnika The Mail, s čimer je umetnik še enkrat več popolnoma razbesnel nekaj načelnikov (britanske) glasbene industrije, med katerimi so tudi taki, ki so napovedali, da bo Prince vsak čas “Artist Formerly Available in The Record Stores”. Neposredni marketing je sicer prodajna metoda, ki jo je Prince za svoja dela predpisal že pred desetletjem, ko se je začel živcirati okrog tega, koliko mu iz žepov izpulijo založniki, trgovci, distributerji in kar jih je še v tej pospešprodajni liniji.

Prince bo avgusta in septembra v londonskem Millenniumu oz. dvorani O2 nastopil na kar 21 zaporednih koncertih. Zagotovo bo veselo. Najmanj tako, kot je bilo pred natančno sedemnajstimi leti, ko sva z Marionom v spalkah ne prav legalno bivakirala med rockerji na Liverpool Street, ampak promocije albuma Graffiti Bridge v Wembley Areni pa pač nisva izpustila. To je bil eden najboljših koncertov, kar sem jih dožvel!

Novinarsko in logistično središče za prvi dve poglavji letošnjega Tour de France je bilo v poslovno-kongresnem središču Excel na skrajnem vzhodu Londona ob severnem bregu Temze, še malo naprej od Cityja, nedaleč od znamenitega Millennium Dome, po novem Arene O2.
Od tam so nas vozili v središče mesta in nazaj. Najprej nekaj kilometrov oz. mimo šestih semaforjev in štirih krožišč z busom, od potniškega pomola na Canary Wharfu do Embankmenta pri Westminstru pa s priročnim hidrogliserčkom s 150 sedeži.

Prav na tej ruti sem se 15 minut zadrževal na odprtem delu palube, kjer sem malo škljocal levo-desno, predvsem pročelja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki gledajo proti reki. Nekaj je res zanimivih, peščica še zdaj še kar sodobnih, morda celo lepih. Zanimiva so tudi stanovanja v predelanih nekdanjih mega pristaniških skladiščih. Gotovo se imajo najbolj fino tisti, ki imajo svoje terase.

A, tista dva Holems in Josef pa sta bila tam po naključju. Brko je nemškogovoreči fotoreporter, detektiv pa je verjetno eden od mnogih ekscentrikov, ki jih v vsaki večji (izbrani) množici tu pač ne manjka.

Še to. Zelo prijetno me je presenetila pozornost in prijaznost Francozov, ki so skrbeli za novinarje in ostale dežurne v Excelu, na petkovi predstavitvi sodelujočih ekip na letošnjem Touru, ki je bila v petek na trgu Trafalgar, na sobotnem prologu pa središču Londona in tudi še včeraj, ko se je kolesarska karavana s prvo etapo do Canterburyja poslovila od Otoka in je danes torej že na domačih francoskih tleh. Prihodnje leto se bo Tour začel v Bretaniji.

Ta fototour po Temzi pa se torej začne v Canary Wharfu ali v Cityju, konča pa na Charing Crossu.