Galerija

Anglija ima od danes novega nogometnega selektorja. Mogoče je njegovo imenovanje malce prehitelo pričakovanja, gotovo pa v nogometni sferi še pred dvema tednoma ni bilo takega konsenza ob omembi kandidata – zdelo se mi je, da je bil Fabio Capello prej favorit le kakega posameznika iz ožjega vodstva angleške nogometne zveze.

Ker je Fabio Capello skorajda naš bližnji sosed, je položaj v katerem se je znašel ta nekdanji italijanski reprezentančni vezist, za stopinjo še bolj zanimiv tudi za slovensko občinstvo.

Aroganten trener se je rodil v Gorici, sicer pa odraščal v mini kraju San Canzian d’Isonzo (Škocijan ob Soči), ki leži le nekaj kilometrov zahodno od Trbiža. Profi fuzbal je začel igrati v Ferrari, poklicna pot pa ga je nato vodila v tabore Rome, Juventusa in AC Milana. Vse tri italijanske nogometne velikane je kasneje tudi treniral in z vsemi osvojil naslove, prvenstva, pokale, veliko njih. V igralsko penzijo je, še enkrat, odšel leta 1979, trener pa je postal leta 1991. Dve sezoni je kapitanil tudi madridskemu Realu, in obakrat (1996/97 in 2006/7), osvojil špansko prvenstvo.

Capello z angleškim fuzbalom nima nič skupnega. Razen dveh poudarjenih detajlov. Leta 1973 je na Wembleyju Angležem zabil gol, in tako so Italijani prvikrat na gostovanju pohodili izumitelje igre. Ter, lani ta čas, je Davidu Beckhamu povedal, da je slab ter da v prvi postavi Reala ne bo več igral, zato naj trenira kar sam, in to skorajda za obzidjem igrišča. Kasneje se je sicer premislil, Beckham je za Real še zaigral, čeprav se mi zdi, da ga najbolj sijoča angleška fuzbalska ikona še vedno srečuje, a le v najtežjih morah. Nenazadnje je nekako v istem času Capello tudi nekdanjemu prvemu fuzbalerju sveta Ronaldu, očital, da ga je lahko sram, ker je tako zavaljen. Capello je brezobzirno žalil in zapostavljal še nekaj nogometnih zvezdnikov, s katerimi je bil v razmerju (Totti, Del Piero). Na drugi strani pa veliko znanih fuzbalerjev priznava, da je prav ta Capellova zajebanost ključ do marsikaterega njegovega uspega. V četico teh, ki ga spoštujejo so se postavili Zola, Seedorf, Gullit, Desailly, Boban, še posebej pa je v čislih nekateri trenerskih velikanov, ki ga pač spoštujejo, saj jih ni premagal le po enkrat (Ferguson, Eriksson, Wenger, Ranieri). Po drugi plati pa ima Capello do nekaterih igralcev skorajda starševski odnos, na primer s soimenjakom Cannavarom, lani proglašenega za najboljšega žogobrcarja na planetu.

Capello je mojster za minimalne zmage na domačih igriščih, remije na tujem in obrambno taktiko na splošno. Predvsem slednje ni ravno kompatibilno z igralnimi sistemi, ki jih želi angleška publika. Tako, da je imenovanje Capella za albion-selektorja res prošnja diktatorju, naj malo psihično zmrcvari premiership zvezdnike, ki se jim, ko igrajo za reprezentaco, ne ljubi goreče tekati za žogo, in se na splošno bolj šminkersko-pičkasto odzivajo na protiakcije maničnih Hrvatov, Rusov in vseh drugih.

Fabio Capello je drugi tujec, ki bo vodil angleško reprezentanco. Pred njim je bil to Šved Eriksson, ki pa je na čelo selekcije prav tako prišel iz italijanskega okolja, sa je prej vodil štiri klube iz Serie A, pa tudi lizbonsko Benfico, meddrugim. Italijani so svetovni prvaki, AC Milan je evropski prvak – Angleži so torej obsedeni ali pač malo zavidajo makaronarjem.
Je pa res, da naj bi si bili obe orto fuzbalski naciji v korenu nogometne samobitnosti podobni. Ali pa sta si bili bolj podobni nekoč. Če se samo ozremo tjakaj čez zahodno mejo in preverimo, kako je fuzbal Italijanom vrojen, potem res zadošča že celonedeljski obisk žlahte v zamejstvu. Domenica = najprej k maši, potem ženske za lonce, moški pa na fuzbal in potem v gostilno! Non-stop isti ritem, ista taktika, ena folklora. Pri Angležih je bilo nekdaj tudi pribljižno tako. A se je mularija naveličala skakat za žogo – morda je glavni razlog v tem, da prav ta čas v Italiji, v povprečju, sicer malo bolj piha, a še vedno tekanje na planem v kratkih gatah ne predstavlja nekaj ekstremnega, v Britaniji pa skorajda že.

Seveda nekaj vplivnih Anglešev nad Capellovo skorajšnjo inavguracijo pizdi. Southgate, trener Middlesborougha, je jasno povedal, da bi moral biti reprezentančni fuzbal na enoto pač domena pobov z enakimi potnimi listi – torej v reprezentančnem štabu bi morali delovati pravi zemljaci, tudi angleški moštevni dohtar bi moral biti Anglež, pravi Southgate. Toda to starokopitno maksimo je že davno povozil globalizem oziroma D-faktor: keš? Mogoče tudi ne le denar – če Anglež pazi na Angleža, potem bosta paznik in paznjenec čez pol ure mrtvo pijana – Angleža mora čuvati tujec, ali mačeha s šibo!

Capello, ki do sedaj sicer še ni bil vodja reprezentačnega zbora, bo na leto pokasiral 6,5 milijonov funtov bruto (pribljižno 130.000 funtov na teden), pogodbo ima do konca prihodnjega tekmovalnega cikla, ki vključuje seveda tudi Mundial 2010 v Južnoafriški republiki.

Pred mesecem sem se v enem od komentarjev spraševal, kdo le v atmosferi želi postati angleški selektor, saj to pomeni, da imaš paparace pred splanico ves božji čas. Fab Fabio naj bi bil vešč tudi kontrole nad žurnalističnimi mrhovinarji. Bojda vpije tudi na novinarje, zvest je svoji ženi, torej se ne fukari naokrog kot se je Eriksson. Zdi se mi, da je pred Don Fabijem malo preplašena tudi otoška novinarska srenja.

Furlan ima, po zdaj odkritih nefuzbalskih lastnostih, 10 milijonov evrov vredno zbirko umetnin, med katerimi naj bi bila tudi dela Marca Chagalla, in ne prenese kratkih moških štumfov.

Prvo tekmo v sedlu ima Capello z Angleži na programu februarja (prijateljska s Švicarji), marca bo še prijateljska s Francozi, prva zaresna pa šele 6.septembra 2008, ko se bo svet začel kvalificirat za prihodnje svetovno prvenstvo.

Itak pa so od danes v angleški fuzbalski blazneži že pri Vèliki nedelji, saj se pojutrišnjem v dveh tekmah med sabo stepejo štirje prvouvrščeni v Premier League.