Galerija

Med najboljše lanske kompilacijske pridelke s house godbo uvrščam dve zadnji izpod založniške kape KinkySweet Recordings. Deep-house, jazz-house – nekam tja se lahko zatečemo po žanrski opis oblegane zvočnosti.

Tempo je za house pokrajino relativno zmeren, občasno celo upočasnjen. Prehodi med komadi so včasih res prav kinky, včasih kar precej grobi, a to ne moti. Kakšnega drugega posebnega kičeraja obešenega na vso to teksturo tudi ni. Cielo je manhattansko plesišče, kjer sta bili skompostirani in zrežirani tako Volare kot tudi Seventh Heaven. Vsaka od teh je dvojna cedetečna merica in ima torej dva-krat po 11 enot. Res, muzike za ves ponedeljek in še za pol torka zraven.

Se sicer pripeti, da predvsem poglavje Volare uide tudi v café-del-mar sladkobnost, nasprotno pa se v Kullmanovem kosu The Light oglasi kar Ursula Rucker. Torej, dober balans, ki se ga še posebej začuti, ko mikrofonu v maximalno breme useka kakšna bolj krepostna gospa afro-porekla. In potem, temu uravnoteženju v prid, spet nastopi nekakšno vzhajajoče izžemanje ljubkih terc, a ne za dolgo. Seventh Heaven (ponekod tudi Cielo vol.2: Seventh Heaven) je malce bolj spiljena pod elektro kotom, a ta ne prevladuje vsevprek.

Na kratko: čutna plovba!

…. razen če tudi novoletne jelke nimate predimenzionirane in vam brez pomoči viličarjev ali dvigal to danes še ne bo uspelo. Veliko sreče!

Dober je tale cede brightonskega studijskega pogona Freemasons, pa čeprav so na njem tudi že malo postane stvari. Prostozidarja sta dva – Russell Small (nekoč Phats & Small) in James Wiltshire in album Unmixed je, lahko bi rekli, sekundarna cedetečna izdaja. Freemasons proizvajata jazz-funky plesne uspešnice, ki imajo pretežno house-dance produkcijsko glazuro oziroma bazo, in kot take izhajajo na vinilnih maxi-singlih, ki jih nabirajo predvsem deejayji.

Ko njune popevke doživijo prve klubske vrhunce, se začenja razvojno obdobje, ki bi ga lahko imenovali kompilacijska disperzija ali objavljanje posameznih songov na priljubljenih kompilacijskih albumih oz. v dj-set režimih. In ko je tudi te zreleše faze konec, nastopi prevetritev arhivov, in Freemasons sta se odločila, da bosta nekaj največjih uspešnic iz obdobja zadnjih sezon združila še v en, tokrat celourni, seveda avtorski cede produkt. Tako izgleda, kot da imamo na pladnju svež pridelek, v resnici pa je ta mozaik že osluženih in že (pri)znanih pesmic.

Proucenti, ki so običajno tudi remixarji drugih, tujih uspešnic in kaj lahko tudi sami ploščo-jahači, navado ne zmorejo toliko vpadljivega in kakovostnega gradiva. Neto prostornina te celourne komercialno-house flešarske kletke je dvanajst enot; če je teh manj se najverjetneje niti ne izplača posegati v mainstreamovske izdajateljske obtoke.

Druga stvar, še posebej to velja za primer albuma Unmixed, so naslovu podrejene izvirne različice songov, torej meso brez remixarskih posegov oziroma dodatnih obdelav, predelav njih sestavnih sekvenc.

Tretja raven za zanimivo komparativo, pa so podobnosti in razlike med strukturo songov – v primeru Freemasons gre za preskakovanje Rubikona, na čigar enem bregu so – grobo rečeno - hi-energy otro-house štancarski komadi, njim nasproti pa skorajda klasično vrezane acid-jazzovske popevke. Prvi imajo izrazito sintetičen osnovni ritem, plus enako generirano basovsko linijo, drugi skrivajo v ritmični podstavbi povsem jazzovsko, freetless, sicer električno, a še kako ogransko priigrano substanco, bodisi v bobnarski bodisi v basovski snemalni stezi. Se pravi, za razlago sorodnosti disco funka, acid-jazza in housea ali obratno je Unmixed kot naročena.

Seveda je pa je ta optimalno sijajoča, ko gre za vokalne prispevke Katherine Ellis, Jude in Bailey Tzuke, Julie Thompson, Seidah Garrett, Hazel Fernandez in Amande Wilson. Dame, med katerimi so tudi (so)pevke Brand New Heavies, Jamiroquai, duetarka z Michaelom Jacksonom itd., so špica vseh pevskih špic. Najboljša lekcija iz soul petja v zadnjem desetletju. No, pa saj sta Freemasona tako kot v elektronsko-elastičnem rada tudi v organskem okolju. Pri nekaj kosih na Unmixed je vendarle tudi del njihovega drobovja, s tem mislim predvsem na pihalne kadence čisto pravi, mesen, če hočete akustičen. In še. Love On My Mind je napol priredba When The Heartache Is Over Tine Turner, Love Don’t Live Here Anymore pa je najbolj znana z drugega Madonninega albuma, še prej pa je bil to hit disco-klasičarjev Rose Royce.

Kompleksna gradnja za odličen izdelek. Izšel je konec oktobra.

Nov pridelek slavnega altenorista s počenim glasom je v marsičem zanimivo zrcalo dogajanj v najvišji pop kasti. Koproducent albuma System je namreč Stuart Price alias Jacques Lu Cont, ki je najbolj znan po sodelovanju z Madonno. Priceov najbolj reprezentančni CV adut je Madonnin album Confessions on a Dance Floor (2005) in vodenje pevkinega spremljevlanega orkestra na zadnjih dveh turnejah. Price, znan tudi po delu v elektropop ekipi Zoot Woman, je Sealu prodal precej vihrav in hipertrofiran štanceraj, ki ob prvih poslušalskih preiskusih skorajda prepriča, saj je Londončanov glas v tej kombinaciji v prenekateri kadenci zelo vpadljiv, obenem pa skrivnostno subliminalen. Ta njegov glas je tako ali tako izjemen.

Seal je na splošno kul. Morda predvsem zato, ker se posebej ne sili – njegove plate izhajajo vsakih pet ali več let, s četrto solo plato pa je najprej nategoval publiko, kasneje pa v luknjo padel tudi sam, saj Togetherland (2001) ni bila nikoli uradno izdana. Elektroklasika Killer, ki jo je Seal leta 1990 pridelal v družbi producenta Adamskega, pa je še dandanes nekako sveža, celo bolj kot marsikatera starejša viža od Depeche Mode ali recimo Erasure. Super pop hitič Crazy (1991), Sealov prvi solo ponos, pa je itak že klasika. Še posebej dober je krešendiran intro, ki me vselej spomni na čakanje, da zavre v džezvi – in to v kuhinji vesoljske ladje. Producent Trevor Horn je morda ravno s tem komadom dosegel vrhunec med vsemi svojimi številnimi zvočnimi gradnjami.

Duet s soprogo Heidi Klum – na albumu System izvajata Wedding Song – niti ni tako zelo aboten, kot bi se zdelo na prvi pogled. Prav tako je vsaj še pet komadov na plošči OK. Je pa res, da vsi zelo spominjajo na Madonnina zadnja brundanja.

A Seal vse morebitne nezaželjene stranske učinke avtoritarno prežene iz zvočne slike. Intenzivnost njegovega petja prevlada nad spremljavo, tako da vojna po cvilečem popu tipa Kylie, kljub zametkom zanj, na Systemu ni.

Po vzoru Princea in škotov Travis , ki so svoje zadnje izdaje med platnicami nedeljskega dnevnika ponudili Britantzem brezplačno (po 3 milijone enot), je za SLO sceno magično cifro 100.000 (šenkanih) kosov dosegel tudi Magnifico. Pravijo, da že v prvih petih urah po nastopu na trafikarskih policah. Mimogrede Prince je julija dal v obtok nove stvari oziroma album Planet Earth, Travis best of plus še 2 nova kosa, potem pa je Prince Observerju podtaknil še dvd z legendarnim Sing O The Times celournim koncertnim videom).

Plata Grand Finale je že slišana, prepoznava Magnificova klasika iz obdobja, ki mu bomo nekoč rekli le Turbolenza years. Tega je nenazadnje že zaznamoval tudi Magnificov prispevek na Putumayevi slavni kompilaciji Gypsy Groove (pol milijona prodanih kosov world-wide!). Pseudo-kauboj-balkan-šlagerji sicer niso my kind of music, je pa pri vsej stvari pohvalno tole: na plati Grand Finale ni slovenščine. Rekordno znamko je torej dosegla glasbena pogača brez materinščine. To dokazuje, da smo odprt in sofisticiran narod, za Delo pa zato velja, da je liberalen in svetovljanski cajtng. Vprašanje seveda ostaja, ali je današnje Delo res pošlo zaradi urice balkanskih radosti ali zaradi nekakšnega Lidl efekta, - se pravi, če je zastonj, potem je to treba imet - , no, ali pa morda vendarle zaradi briljantnega novinarstva stiskanega v njem.

Magnifico je balkanski Manu Chao ali as za žur. Najvišji adut za žur po slovensko. Tako kot si želim, da noben slovenski flm ne bi videlo več gledalcev kot Kajmak in marmelada, privoščim nam Slovenčkom, da je tudi audiofilski rekord, pa čeprav ta taktično malo prehiteva kar po desni, cepljen v kontro viži Na seniku - itak pa vemo, da je tudi ta v resnici le predelana dalmatinska himna Večeras je naša fešta!

Prihaja 50 Cent. Najprej v ljubljansko gokart dirkališče, dan kasneje pa v Dom sportova. Kaj bo počel v ljubljanskem BTC-ju ni čisto jasno. Menda naj bi dva iz njegove ekipe G-Unit stala za mešalkami in gramofoni, 50 pa naj bi temu top zvezniškem paketu dodal brundanje v dolžini 1 songovske enote. To bo žur, ki si ga bo prestolnica zapomnila za vekomaj! Upati je le, da se bo 50 res prikazal in da morda komu le uspe rokovati se z njim ali pa ga stisniti v nepozaben duplex in ga ovekovečiti. Ta žurka bo, če bo, v nedeljo zvečer. Poročila s terena potrjujejo, da je interes zanjo enormen, v prodaji pa sta (bili) dve vrsti vstopnic: VIP in klasika.

Dva dni prej pa bo v zagrebškem Aquariusu ogrevalna zabava za ponedeljkov nastop, torej glasbeni akt 50 Centa in G-Unit v dvorani Doma sportova. V Aquariusu v petek 50 Centa ne bo. A tudi poročila z južnejšega terena pravijo, da je za žur veliko zanimanja.

Kje se bodo 50ja naužili bolj, močneje, bolj poduhovljeno, globlje, vsebinsko izraziteje, bolj iskreno? V BTC-ju ali v zagrebški hali DS? Najbrž, da res v Ljubljani. V Zagrebu bo koncert najverjetneje zelo podoben prvemu gostovanju Public Enemy na zahodnem Balkanu prav tam. Bilo je pred kakimi desetimi leti in bilo je čist zanič. Napol prazna dvorana, sounda od nikoder, nič odrskih miganj, čista štala! V hrvaško metropolo smo šli praktično gledat na uro. In še ta ni premikala svojih kazalcev. Seveda da ji ni. Saj je bila ta obešena za vrat Flavor Flava.

Kam greš na Fiftyja? Vendarle bom šel raje v ZG kot v BTC. Da vidim, kaj najbolj slavni raper v zadnje petletke ponuja na velikem odru. Pričakovanja so minimalna. Če gre človek v BTC, pa so pričakovanja velika, pa čeprav je vsakomur jasno, da gre za efekt, ki je primerljiv obisku slačibara. Iluzija te prižene, show te malo zaslepi, že vnaprej pa se ve, da je ribolov brez trnka ali mreže, pa četudi v ribogojnici, brezvezna ideja. No, pogojno sama sebi namen.

Eminema nisem šel nikoli gledat, gotovo pa 50 Cent, še posebej na vzhodu Evrope, ne zmore tisočev pognati v delirij. 50 Centova odrska pojavnost je tudi sicer omejena na pičlo kostumografijo in rekvizite, medtem ko je Eminem na koncertih grozil z motorko in podobnimi debilozami.

Hiphopu in idiotizmom, ki jih hip hop v raznovrstnih oblikah nosi s sabo, je javnost nasplošno nenaklonjena. Tudi to je razlog, zakaj ostajam raperski fanatik in močno navijam za vsako mastno kletvico ali žaljivko, še zlasti v slovenskih verzih. Trdim namreč, da se pojavne oblike hiphopa kot urbanega lifestyla, vse bolj pogosto zaznavajo tudi ali pa predvsem v čisto drugih svetovih. En primer mi je še posebej ljub. Jazz-pop zvezda Amy Winehouse je za zdaj edina, za katero vem, da ima med nekaj tetovažami tudi lasten portret. Čisti art! Pri čemer vrste ali žanra ne znam povezati z ničemer drugim kot le s hiphopom. Imate tudi obliko lastne riti izrisano na lastni riti? 100% kretenizem — ampak je kul!

No, hiphop mi je pri srcu tudi zato, ker sem malo rasista v obratnem, vzvratnem smislu. Za moj okus je, na primer, pojem kot evropsko prvenstvo v košarki približno tako intrigantno kot bi bilo prvenstvo v rugbyju za dekleta do 6 let. Kam bi prišel Miles Davis, če bi bil kateri od njegovih bobnarjev belopolt? V zgodovino zagotovo ne! Najprej Pele, nato nekaj zadihanih bledoličnih, na koncu Drogba! In zato poseben respect Osovnikarju, Udrihu in ostalim, ki se živalsko trudijo in zoperstavljajo edini pravi konkurenci. In zato naj slovenski raperji, če že, svinjajo do kosti. Zlatko v kosu Vsi za enga, eden za vse pravilno polemizira: “Fantje, ne mi razlagat o undergroundu, mate pa izpolnjene vse bralne značke!” Graf, ki slika odvisnost uspehov Michaela Jacksona od krepitve njegove fobije pred pigmetom, ki ga nosi v genih, je zame edini relevanten – zato: ne se zajebavat, razen če nisi niger ali pa Michael Jackson. “There’s no Africa in the rhythm machine,” je govoril Brian Eno — ups, druga edina relevantna!

Pustimo zdaj to filozofsko neskončnost. Vseeno sta tu vsaj dva racionalna razloga za ponedeljkovo pot po hitri Dolenjki minus Butale-in-da-House-so-v-Trebnjem (kot bi najbrž pripomnil Ali En). Če je bil artist na ameriški lestvici no.1, je to prvi. 50 Cent je seveda bil in to z vsemi možnimi formati in na vseh ozkožanrskih skalah, takisto na generalni, splošni albumski in singlični lestvici. Drugi pa je ta, da bo 50 Cent 17. decembra nastopil tudi v Prištini! Kakšna idejna in religiozna norišnica bo to: Darfur sreča Bagdad sreča Gazo sreča Annapolis — in še huje in še čez! Tja pač nimam časa skakat, tako da si lahko pomagam le z zagrebškim vtisom. Z BTC-jevim pač ne. Gotovo bi bilo še bolje obiskati 50 Centov moskovski koncert, a je to res pa že SF hiphop. 50 se tja seveda ne drzne odpotovati, saj od njegovega najbolj slavnega naslova Get Rich Or Die Tryin’ niti od njega samega ne bi ostalo kaj dosti. Kdo ve?

Medtem pa tudi varianta, da mu v ponedeljek popoldne rečem, pa naj bo že kjer koli, fuck you, pizda pozerska, in ostanem doma, in kot odrasel človek v miru pogledam evrogole na Eurosportu, ni nemogoča.

Nov pridelek razvpitih Radiohead mi je všeč zato, ker: se Yorke niti ne dere tako histerično in ker je občutje, ki ga izvaža snop desetih songov, nasplošno manj distorzičen.

Čeprav zgornja ideja v marsičem spodkopava temelje Radioheadove obče prezence, pa je njihov “malo manj maščoben” diskurz obenem tudi simbolno harmoniziran z novim načinom prodajanja celournega avdio izplena: plačaj toliko, kolikor se ti to, kar smo posneli, zdi vredno. OK, seveda se za ovinkom najde tudi kak utrinek klasično ukrojenega Radiohead popizditisa (druga v nizu Bodysnatchers), a se potem spet vse spelje skorajda na Enovske slow motione (tretja v nizu Nude).

In tako gre vse skupaj na In Rainbows lepo in pretežno mirno, počasi proti neznani animirani deželici. Morda bi poslušanje novih Radioheadov zato odsvetoval edino potnikom, ki so hkrati tudi šoferji, piloti, skiperji — ali tistim, ki pred sabo potiskajo otroški voziček. Ker se ti po dnevnih normativih okolice naj ne bi spremljali kot mali mesečnik, je to še kar resno svarilo. Pešci tudi niso izvzeta skupina.

No, kdor se je namenil nocoj prežvekovat betke norih gob, naj se odloči sam. Jaz pa si bom In Rainbows gotovo zataknil za/v ušesa, predno bom zajahal konjiča na praznično okrašenem in razsvetljenem vrtiljaku.

Filmski festival Liffe je daleč najboljša kulturna prireditev v Sloveniji. Ponuja najbolj aktualne stvaritve v eni od umetniških disciplin. Na filmski paši, h kateri nas priganja, imamo res izjemno priložnost v dveh tednih ujeti ali pa celo prehiteti marsikatero prestolnico. Nenazadnje pa se mi tudi zdi, da je ogled pravzaprav katerega koli filma v središču Ljubljane, prima izkušnja zato, ker je filmski efekt lahko živ dlje. Velikokrat, ko sem po zadnjih projekcijah okrog 1h zjutraj popolnoma vživet v pravkar minulo zgodbo zapuščal kino Komuna, sem se zaradi blaženega miru in večerne mestne spokojnosti v mislih še uro ali dve ali tri gibal med filmskimi liki in njihovimi značajskimi fintami.

Pa saj se najbrž dogaja tudi vam - po ogledu akcije tipa Ronin se bi človek najraje vsedel v avto in se po filmsko znesel nad ročno zavoro in profil gum, po kakšnem Tarantinu je človek pogosto malo zamaknjen, po kakšni melodramatični dozi pa bi prijalo nad kom se znesti, spet, v pravkar predstavljenem slogu. Najmanjši učinek te pseudo realne, fiktivne filmske fasade je statistično pač v Hollywoodu. Tudi to sem že doživel - namreč, da med buljenjem v platno in čakanjem na zeleno luč na semaforju skorajda ni bistvene razlike!

Z leti obiskov na Liffu sem si ustvaril posebno superpsiho nišo, v katero sem se vsakega novembra z veseljem skril. K tej blaženosti pa je kakopak zelo pripomogla novinarska akreditacija, ki sem jo fehtal tako goreče, da sem jo res dobil oziroma so mi jo nekako že odobrili. Ker ima tudi nemalo novinarskih kolegov isto maksimo, ki ima mimogrede veliko skupnega z megalomanstvom, je dirka ali boj za naklonjenost filmske sekcije Cankarjevega doma včasih kar krut.

Skratka, novemberski imperativ je bil: nažret se filmov, da se ti potem 14 dni totalno blede in sloph ne veš, kje si - pa če to ni najslajše kar si lahko zamisliš. Prav sanjsko.

In se mi je res enkrat ponudila celo priložnost, da si ta špas zagotovim doživljensko!
V Cankarjevem domu so se odločili, da nekaj najbolj - kaj pa vem -, recimo, posrečenih izjav iz različnih medijev spravijo na jumbo plakate in s tem pozdravijo novi prihajajoči Liffe.

Ko sem pisal za ranjki Žurerski vodnik po Ljubljani ali zvpl.com in med hvaljenjem Liffa napisal nekaj podobnega uvodu v ta spis. In me pokličejo. Pa pridem na na sestanek, na katerem me bodo menda nekaj prosili. Ok. Če bi lahko na jumbo dali tole tvojo besedno zvezo? Prav no, ja seveda, ni problema, vsekakor, kar-kar, le dajte jo! V tem pa se zavem, da bo to najbrž prva izjava v slovenščini izvirno objavljena na spletu, ki bo dobila mega povečavo in jo bodo lahko ogledovali ob vpadnicah. Vmes se razveselim tudi skorajšnjega veselja v uredništvu oziroma pri snovalcih zvpl-ja, ki bodo o edinstvenem propagandnem preboju butične spletne strani obveščeni zdaj zdaj.

A na koncu tega sestanka, na katerem sta bili dizajnerka in vodja piarovske pisarne CD-ja, omenim, da je nabrž s to mojo skromno uslugo ali prikimavanju ob vprašanju “če lahko…”, za vekomaj konec mojih muk ob pridobivanju tistih j*****h akreditacij. Smo zmenjeni, ampak od zdaj imam prost vstop na vse Liffe projekcije - do konca svojih dni in brezpogojno bi želel biti akreditiran! Ni problema! Uau. Kako elegantno sem si za vselej uredil počitniško hišico na filmskem planetu - yeah!

No, pa v prihodnje le ni bilo tako lepo, gladko, namazano. Kakšno sezono ali dve sem seveda še ostal “rado-viđen” novinarček z nekaj protekcije, potem pa je spet moralo nastopiti prepričevanje odgovornih, da sem ter tja objavim tudi kaj o filmih in ne le o muziki. Zadnji, to je bil menda lanski tip akreditacije je bil označen z B. Ej, ti sirota, B-jevci lahko brezplačno pogledajo le 10 kosov! A mi je k nekaj prihranka pri nakupu vstopnic pripomoglo tudi že moje znanstvo s hostesami iz Cankarja, pa tudi kakšno vstopnico sem uspel pomešati in pred žametno zaveso nad vhodom v kinodvorano namenoma malo zmesti biljeterko. In se je goltanje filmov nadaljevalo, in to z mimimalnim vložkom. Polovico novembra sem bil torej tradicionalno nekje zelo blizu, a hkrati nekje drugje, daleč stran.

Zdaj se, že kot veteran, z veseljem spomnim teh časov. Hvaležen sem vsem, ki so sodelovali z mano. Jasno je, da je za tako prerverzijo - 3 do 4 filme na dan - potreben poseben način delovanja ali življenja, vseeno pa totalni napad na Liffovo ponudbo priporočam in privoščim vsakomur. Mogoče je zaradi filmskega festivala vredno vzeti si dopust. Kako fantastično je biti prav pošteno zadet od filmov, od umetnosti!

Sicer pa - naj si kdo tole vse skupaj sprinta in naj gre - če se mu ljubi - malo težit tja na blagajno oz. v Liffovo novinarsko središče, češ, tale s te slike trdi, da je bila njegova akreditacija odobrena že pred šestimi leti in je letos gotovo ne bo prišel prevzet’…- dajte jo kar meni!

Nekatere teze, trditve, zamisli, teorije so res nenavadne, pogosto tudi malček trapaste. Bolj kot je tematika, ki jo zajemajo ali obravnavajo, vsakdanja in banalna, bolj verjetno je, da bo avtor postulata ob kritikah zardel. A naj bo.

Pravim, da je najboljše pice pečejo v piceriji Napa oz. La Napa v Trstu. Pravzaprav imam pice izjemno rad. Res pa je, da zaradi Nape preziram vse picerije na svetu. Morebiti sem v zadnji petletki trikrat pogojno pristal v ljubljanski Trti. Na pico moram tako v Trst. In res grem.

Toda to dejstvo ni posledica antilokalpatriotizma, saj je Trst bil in ostal, kakopak, vselej (malo) tudi naš. Niti ni to stvar snobovstva, kajti La Napo sem pred devetnajstimi leti odkril po naključju, seveda sam. Niti ni bistvo mojega pizza-loving stila posebej rigiden um ali okus, pri čemer kakšen stavek še zmorem, kuham pa si vsak dan. No, saj vam pravim: pice iz Nape so špica vseh špic. So sto, če ne več, svetlobnih let od tistega, kar pod pójem pice uvrščajo drugje, še posebej na Slovenskem. A?! Ja, kaprica je tole, kaprica ustreza definiciji. Se pravi, glede pic sem kapricast, skorajda kapriciran, podobno kot da bi bil (za)kompliciran.

V reklamo La Napi pa še. Interier lokala je čisto adijo. Nek čudaški, sicer negovan in spucan, kič iz po mojem druge polovice sedemdesetih, kakšna vrsta reliefnih keramičnih ploščic po steni, ki je ponekod pobarvana tudi temno zeleno, po tleh povsem out-of-fashion teraco, kakšen grozd pokalov nekje zgoraj, kot da smo v bifeju pri Slovanovem igrišču na Kodeljevem. Res, La Napa je že skoraj beznica.

Zanimiv je tudi personal. Pred leti se je menjaval bolj pogosto. Stregli so me tudi že čisto zanemarjeni in površno tetovirani dolgini, ki jim je na čelu pisalo, da so le za kakšen mesec na kopnem in jih bodo oceani vsak čas spet poklicali k sebi. Šef picerije je (bil) debeli Andrea, ki je izgledal nekako kot De Michelis meets Pavarotti, in ne le zimzeleno smejoč v obraz, ampak tudi v silhueto, ki je primerljiva le malenkost zmorfirani podobni romba, stoječega na ožjem kotu ali pač simbolu kare z igralni kart. V zadnjih letih starega maestra ne videvam. Je pa zdaj konstanta njegova dobrovoljna soproga — predvidevam potihem, da morda že vdova. Postavna gospa z očali je morala bit svoje dni raketa di beleca, si mislim. In vsaj dva sinova. Mogoče so gazdini sinovi trije, celo štirje, ki se smukajo med ducatom ne posebej širokih miz in za šankom. Nikoli nisem spraševal. Ne vem pač. Le domnevam.

Velikokrat sem se že namenil napisati kaj o tej luknji, kjer so doma najboljše pice, pa mi do sedaj še ni uspelo. Morda tudi zato, ker bi ravno z opisom prostora gotovo prej koga odvrnil, kot pa nagovoril, naj prestopi ta prag. Internet izdaja, da je La Napa tudi med Tržačani čislan fenomen. Vselej je zaznati, da je ob gostem internem prometu, še več eksternega “halo-pica muvinga”, saj škatel namenjenih dosatavljanju osnovnega produktnega modela ne manjka tudi v veduti točajnega pulta s krušno votlino v ozadju. O picopečni briljanci pa … Če se že skoraj dvajset let s picami praktično ekskluzivno futram le tam, kaj še dodati?